Vozim – vendar ne hodim (9.11.2011)


ŠE VEDNO VOZIM – VENDAR NE HODIM

V sredo, 9.11.2011, smo bili učenci OŠ Olge Meglič (od 6. do 9. razreda) med 8. in 10. uro zjutraj deležni nadvse zanimivega in poučnega srečanja.

Na pobudo Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu MO Ptuj in naše ravnateljice se nam je predstavil g. Peter Planinšek s svojo ženo. Je član zavoda VOZIM- to je skupnost invalidov (paraplegikov in tetraplegikov) iz Celja. Tudi sam je tetraplegik, kar pomeni, da je hrom od vratu navzdol.

Vozim vendar ne hodim 6

Na začetku smo si ogledali kratek film o invalidnosti, o nesrečah in prometnih nesrečah, ki največkrat povzročijo invalidnost. Veliko nam je povedal o tem, kako zelo pomembno je, da vozimo previdno, da smo pripeti, da na motornem kolesu in kolesu vedno nosimo čelado,da vedno vozimo trezni in da upoštevamo prometne znake in predpise.

Gospod Planinšek nam je nato zaupal svojo žalostno zgodbo. Kot poklicni voznik je s tovornjakom prepotoval vso Evropo in velik del Azije. Nikjer ni imel težav v prometu, pred enajstimi leti pa mu je sreča obrnila hrbet. V bližini Zagreba, pravzaprav tik pred domom, se je pijani voznik z osebnim avtomobilom zaletel vanj tako močno, da se je tovornjak prevrnil in večkrat obračal. Voznik osebnega avtomobila je umrl na kraju nesreče, sam pa se je zavedal šele v bolnišnici, kjer so mu povedali, da ima poškodovano hrbtenjačo in zato ne čuti svojega telesa. V začetku je še skupaj z zdravniki upal, da se bo stanje popravilo, po enem letu zdravljenja in rehabilitaciji v centru Soča, pa je upanje splahnelo. Pokazal nam je nekaj slik svoje hrbtenice z magnetne resonance in nam jih obrazložil. Če bi bil udarec višje, bi lahko bil usoden, če pa nižje, bi najverjetneje čutil in premikal roke. Kot tetraplegik je g. Planinšek popolnoma odvisen od svoje družine, predvsem žene, ki je morala pustiti službo, da ga lahko neguje 24 ur na dan. Njegovo življenje in življenje družine se je po nesreči popolnoma spremenilo.

G. Planinšek nam je tudi povedal, da se dolgo ni mogel sprijazniti s svojo invalidnostjo, da je preživljal velike krize in da si je večkrat zaželel, da bi umrl. Spodbude in pomoč njegovih bližnjih in prijateljev so mu pomagale, da je prebrodil najhujše obdobje, smisel življenja pa je našel v tem, da preko računalnika in drugih aktivnosti v okviru zavoda VOZIM pomaga tudi drugim invalidom, predvsem pa želi s svojo aktivnostjo v projektu Še vedno vozim – vendar ne hodim preprečiti podobne nesreče, kot jo je doživel sam.

Ob zaključku sta nam o varnosti v prometu spregovorila tudi g. Kozel, vodja Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in ga. ravnateljica.

To srečanje nam bo za vedno ostalo v spominu, saj se šele, ko se srečamo z ljudmi, ki imajo osebne izkušnje, prav zavedamo, kako pomembna je varnost v prometu in da se nesreča lahko zgodi tudi vsem nam.

Prispevajmo vsi za večjo ozaveščenost v prometu!

                                                                                             Učenci predmeta

                                                                                             Šolsko novinarstvo

Povej naprej ...Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Email this to someone
(Skupno 47 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Dostopnost